Spet! Spet sem dobil priložnost, da se pojavim na velikem odru! New York, evo me! Moram se pohvalit, ker druga mi ne preostane, sploh zdaj ko pišem bloge. Ja, v New Yorku sem spet del prodajne dražbe umetnosti in upam da mi bo uspelo, kot mi je že enkrat. Verjamem da bo!


Iskreno, za vse ki se boste vprašali kak sem prišel zraven vam povem, da nimam pojma. Pač tako je, ko ti je dolgčas in pišeš tujcem na vseh možnih spletnih straneh in socialnih medijev. Če pa kaj znam, pa se je naredit ''francoza'' in malo ''zagnjavit''. Sploh ne sprašujte, kakšna je uspešnost teh dejanj. Na TV prodaji bi rekli “zadeva 100% deluje!”

Ko sem prvič izbiral katere fotografije bom dal na dražbo, sem bil pod stresom. S Klaro sva celi dan prebirala in se odločala, katera slika bo šla na licitacijo in zakaj. Bil sem zmeden in nisem vedel kje se me drži glava. Ko sem vse to naložil po celem dnevu panike, sem si oddahnil in zadihal. Ko so objavili ves material na spletno dražbo, sem vsakih 5 min stiskal osveži stran. In potem se je zgodilo - pojavil se je 1 skriti kupec in mislim sem da je uspelo! Stran je odpiralo celo večnost in ko sem videl, da je ponudil zgolj pet dolarjev, sem od razočaranja zaprl računalnik in šel igrat Playstation. 


Sledili so dnevi neučakanosti do končne dražbe v živo, ki je bila šele v petek istega tedna. 


In prišel je ta dan. Pripravljen sem bil, kot na ogled ''fuzbal'' tekme. Vse sem imel pripravljeno za slavje.

Celotna hiša je že spala. Iz vseh sob se je slišalo smrčanje. Nekaj najhujšega, prisežem! Ampak tokrat me ni motilo. Sedel sem pred ekranom in čakal, da bi sekira padla v med.


Občutek je bil fenomenalen, saj sem imel na dražbi pet svojih fotografij. Skupno jih je bilo tisti večer na prodaj okoli 250. In seveda se moje niso pojavile pred zaporedno številko 100. Vse kaj sem mel za pojest in popit sem ''zmazal'' še preden je lecitacija prišla do števile 25. Vmes sem že dvakrat skoraj klonil zaspanosit. Pa je končno prišla na vrsto moja prva slika! In tema - niti enga ponudnika. Pa druga, tretja in četrta.. nič! Mali košček upanja mi je še ostal za zadnjo, peto fotografijo.


Ko so odprli dražbo za zadnjo fotografijo, pa BUM! Dva kupca sta skočila v licitiranje. Bil sem presenečen, še posebej zato, ker njene predhodnice niso požele enakega uspeha. Skupaj sta kupca izmenjala 11 ponudb. In 3..2..1.. prodano v Francijo. Od šoka sem začel vriskat in celo hišo zbudil ob 1h zjutraj. Ole, ole, bil je neverjeten občutek! Vse ostalo je preteklost.

Potem je sledil en najlepših trenutkov v moji dosedanji karieri, ko mi je gospod, ki je kupil fotografijo dal toliko komplimentov, da sem se res počutil, da mi je uspelo nekaj neverjetnega. In še zdaj sma s tem gospodom v kontaktu in me spodbuja pri mojem nadaljnjem delu.


No, to je bil en majhen utrinek kako je bilo prvič in verjamem, da se bo tokrat slavje ponovilo. Pač tako je, ko se iskreno razveseliš, ko ti uspe doseči cilj, pa naj bo to majhen ali velik cilj.


Vse to se bo spet ponovilo 12. do 16. Novembra. Držite pesti za mene!


Nekaj bi še rad dodal. Ful bi se rad zahvalil moji prijateljici blogerki, ki obvlada zadevo in fura blog že nekaj časa - in to zelo uspešno! Morem priznat, da mi je vlila samozavesti in me spodbuja k pisanju. Bloganje mi je dejansko postalo všeč! Hvala Urška! Hvala Carica sveta!